Aljaž Bastič
Aljaž Bastič je sedemindvajsetletni televizijski režiser, ki je svoje šolanje začel na Osnovni šoli Ivana Cankarja Trbovlje ter nadaljeval na Gimnaziji in ekonomski srednji šoli Trbovlje. Vmes je hodil tudi v Glasbeno šolo Trbovlje, kjer se je 10 let učil klavirja, 4 leta pa kitare, tolkal in solopetja. S slednjim je nadaljeval na srednji glasbeni šoli. Med gimnazijo je obiskoval tudi Komorni zbor Trbovlje ter se vključeval v šolske prireditve. Po gimnaziji, ki jo je končal kot zlati maturant, je obiskoval Akademijo za Glasbo, Radijo, Film in Televizijo v Ljubljani, istočasno pa Konzervatorij za glasbo in balet, na katerem je naredil srednjo glasbeno šolo za solopetje. Leta 2017 je bil med ustanovitelji mešanega pevskega zbora Prosavus. Po končani akademiji se je decembra 2018 zaposlil na RTV Sloveniji kot televizijski režiser ter oktobra 2019 kot asistent na AGRFT.
- Kaj je ena ideja, ki si jo vedno želel izpeljati, vendar zanjo nikoli nisi našel časa?
Rad kuham in pečem, ampak imam premalo časa, oziroma si ga ne želim vzeti za to. Od nekdaj želel skuhati ali speči zahtevnejše jedi, ampak zdaj še ni pravi čas za to.
- Kaj je tvoja inspiracija?
Vtisi, občutki, utrinki, ki jih imam med dnevom oziroma v delu, v življenju. Mislim, da vsi funkcioniramo tako, da nove ideje procesiramo iz obstoječih idej, vtisov in utrinkov, ki se nam nabirajo tekom izkušenj ali umetniških del ali človeških odnosov, aktivnosti, ki jih imamo, potem pa se to združuje in pretvarja in tako naprej.
- Kako se motiviraš?
Moja glavna motivacija je ideja o tem, kaj lahko nastane oziroma kaj bi lahko bil cilj, kar me nato navdahne in inspirira in iz tega dobim motivacijo.
- Na kaj si v svojem življenju najbolj ponosen
Na to, da živim v relativnem ravnotežju in so me naučili in sem se naučil, katere zadeve so v življenju res pomembne (osebni mir, čista vest, zmernost v odnosih, odpiranje uma, širjenje obzorij, iskrenost do sebe in do drugih)
- Kateri dogodek misliš, da je bil odločilen za potek tvojega življenja?
Mislim, da ni bil le en dogodek, gre za sosledje dogodkov, ki so posledica odločitev, ki ji sprejmeš. Vedno, ko sprejmeš neke odločitve ima to neke posledice in pri meni konkretno je bila kombinacija vseh teh odločitev in dogodkov. Ti dogodki so bili najrazličnejši, tudi majhne stvari. Od tega, da so me starši spodbujali, da sem začel igrat klavir, do tega, da so me v glasbeni šoli prepoznali, da sem tam začel delati druge stvari – od vodenja prireditev do snemanj zanje, da sem se nato vključil v solopetje in vmes v pevske zbore, pa da sem po tem na solopetju aktivno sodeloval pri pripravi določenih prireditev, da sem vzporedno na gimnaziji začel precej snemat, da so me prepoznali, da sem v tem dober in sem se sam nad tem navduševal, da sem sam bil samoaktiven, da sem šel prej na lokalno televizijo, da sem se pogovarjal z ljudmi o tem… ogromno stvari, vsaka majhna stvar te pripelje do novih stvari.
- Če bi moral opisati svoje življenje na gimnaziji z eno besedo/besedno zvezo, katero bi uporabil?
Oddaljeno; čas hitreje teče, kot bi si kadarkoli želeli ali si želeli priznati.
- Katero knjigo, ki si jo pred kratkim bral, predlagaš za bralce in zakaj?
»Iz nevidne strani neba« Pavla Medveščka, ker govori o ljudeh, za katere morda nihče od nas ni vedel, da obstajajo in o idejah, ki so danes morda bolj aktualne kot kadarkoli prej.
- Kaj pa film?
»Prasica – slabšalni izraz za žensko« je fantastičen film.
- Ali je kakšna stvar, ki si želiš, da bi jo v preteklosti naredil drugače?
Sigurno; življenje je sestavljeno iz nekaterih boljših in nekaterih manj dobrih odločitev in sigurno bi si želel in bi kakšno stvar v preteklosti naredil drugače, kot sem jo; ampak kdor se ukvarja s preteklostjo, pozabi na prihodnost in seveda tudi sedanjost.
- Katere misliš, da so lastnosti, ki ustvarijo uspešno osebo?
Iskrivost, zvedavost, volja in iskrenost.
